Za vlagatelja obstajata dva načina, kako profitirati od naložb v delnice:
- preko porasta P/E kazalnika, katerega so vlagatelji pripravljeni plačati za delnico (growth strategija)
- preko zmanjšanja razlike med tečajem delnice podjetja in notranjo vrednost podjetja (value strategija)
Praviloma najde tipičen value vlagatelj svojo prednost z zmanjševanjem razlike med tečajem delnice in dejansko vrednostjo podjetja, torej z vlaganjem z Grahamovim varnostnim faktorjem.
Varnostni faktor
Varnostni faktor je koncept value investing-a, pri katerem vlagatelj kupi vrednostne papirje, katerih tržna cena leži krepko pod njihovo notranjo vrednostjo. Ali drugače povedano: dokler se tržna cena nahaja očitno pod kalkulirano vrednostjo naložbe, se ta razlika imenuje varnostni faktor.
Izraz varnostni faktor je postal popularen preko očeta value investing-a, Benjamina Grahama in njegovih naslednikov, kot je Warren Buffet. Čeprav obstoj varnostnega faktorja še ne garantira uspešnosti naložbe, slednji nudi vlagatelju zaščito pred napako pri njegovi presoji.
Določanje "prave" vrednosti nekega podjetja je močno subjektivna zadeva. Pri tem vsak vlagatelj uporablja svoje metode izračuna notranje vrednosti, tako da so posamezni rezultati več ali manj pravilni. Poleg tega, kot običajno, je težko napovedati dobičke podjetja v prihodnosti. Iz tega razloga nudi varnostni faktor vlagatelju blažilo proti napaki v njegovi kalkulaciji.
Koncepta varnostnega faktorja se ne poslužujejo samo vlagatelji. Na primer: za izgradnjo mostu z nosilnostjo 100 ton inženir ne bo naredil načrta za natanko to nosilnost. Namesto tega bo konstruiral most za morda 130 ton, da bo prepričan, da se pri večji obremenitvi le-ta ne bo zrušil.
Pri vrednostnih papirjih gre za isto zgodbo. Če je vlagatelj mnenja, da je delnica vredna 50 evrov, jo kupi pri ceni recimo 35 evrov. Ta mu nudi varnostni faktor v primeru, da se izkaže, da je bila njegova prvotna analiza napačna in da je delnica pravzaprav vredna 45 evrov.
Ne obstajajo nobene smernice, kako velik naj bi bil varnostni faktor pri investiranju. Vsak vlagatelj mora za določitev razviti svojo metodo in jo uporabljati.
Definicija
Value Investing (vlaganje v fundamentalno podcenjene delnice) se definira zelo različno. Praviloma gre za nakup delnic, ki izkazujejo ugoden nivo vrednotenja podjetja. Za nekatere vlagatelje je value investing povezan bolj z bilanco stanja podjetja, kot pa z bilanco uspeha. Drugi se osredotočajo na podjetja, ki izkazujejo visok donos glede na vloženi kapital.
Najuspešnejši vlagatelj 20. stoletja, Warren Buffett, je leta 1992 v letnem delniškem poročilu družbe Berkshire Hathaway podal izjavo, po kateri pomeni value investing nakup delnice za manj kakor znaša njena kalkulirana vrednost:
"Mislimo, da gre pri zadevi »Value Investing« za sinonim. Kaj je »investiranje« drugega, če ne iskanje vrednosti, ki zadostuje, da upravičimo ceno nakupa? Plačati za delnico več, kot je njena notranja vrednot - v upanju, da bo le-ta lahko prodana po še višji ceni - pa moramo imenovati špekulacija (ki sicer ni niti nelegalna, niti nemoralna).
Primerno ali ne, pojem »Value Investing« se uporablja zelo široko. Običajno označuje nakup delnice z značilnostmi, kot je nizko razmerje med tečajem in knjižno vrednostjo (P/B), nizko razmerje med tečajem in dobičkom (P/E) ali visoka dividendna donosnost. Žal pa tovrstne značilnosti, tudi če se pojavljajo v kombinaciji, so daleč od tega, da določajo, ali je vlagatelj res kupil nekaj, kar ustreza ceni in s tem ravnal v skladu z "value" principi.
Zato posledično nasprotne karakteristike podjetja, kakor so visok P/B, visok P/E ali nizek dividendni donos še ne pomenijo, da so v protislovju z value investing-om."
Varnostni faktor kot osrednja naložbena strategija
Value Investing temelji na le nakaj osnovah in spoznanjih. Le-te se ravnajo po principih poslovne prakse. Zato so logična in enostavna.
Po mnenju Benjamina Grahama ima vsako podjetje realno, gospodarsko vrednost - tako imenovano "notranjo vrednost". Ta je neodvisna od borznega tečaja. Notranja vrednost ustreza ceni, ki bi jo dobro poučen poslovnež plačal za celotno podjetje, seveda v primeru, da bi ga bilo možno kupiti.
Trg ni vedno učinkovit. Value vlagatelji se strinjajo, da delniški trg večino podjetij večino časa vrednoti pošteno, torej da borzni tečaj precej natančno odraža notranjo vrednost. Ugovarjajo pa drugi trditvi, to je, da borza vrednoti vsa podjetja ves čas pošteno (kar zagovarja teorija učinkovitega trga).
Videti je namreč, da se v rednih časovnih obdobjih pojavljajo močne psihološke sile, ki vrednost borznih tečajev v evforičnih časih dvignejo visoko preko notranje vrednosti, ter jih v časih panike in zaskrbljenosti potiskajo globoko pod to vrednosti (notranjo vrednost).
Value investitorji kupujejo le, kadar se borzni tečaj nahaja občutno pod notranjo vrednostjo. To jim predstavlja varnostni faktor. Kajti čim nižji je borzni tečaj - torej nakupa cena - pod notranjo vrednostjo, tem manjše je tveganje, da bi z kapitalsko naložbo denar izgubili. Dodatno se z nizko nakupno ceno poveča možnost za doseganje nadpovprečnega naložbenega donosa.
Ta enostavna logika tvori jedro Value Investing-a. Če kupite podjetje po njegovi notranji vrednost, ustreza naložbeni donos dolgoročno njegovi dodani vrednosti. Če pa borza ponudi možnost nakupa podjetja občutno pod ceno notranje vrednost, se k dodani vrednosti prišteje še razlika med nakupno ceno in notranjo vrednostjo podjetja.
